1. pristop: religij ne smete kritizirati; spoštovanje je pomembnejše od logike in argumentov; tudi če je popolnoma očitno, da boga ni, je strašno nevljudno in celo nevarno na to opozarjati ljudi, ki vanj verujejo že vse življenje in so si na dani pravljici zgradili ves smisel svojega bivanja.

2. pristop: resnice ni, vse je relativno, obstajajo samo različna mnenja, in vsa so enakovredna, in vsa je treba enako spoštovati, in BLABLABLABLABLA…

Naš vrli Borut je sposoben v istem odstavku uporabiti kar oba pristopa, samo da bi ubranil svojo smešno politiko:

Tako sem ravnal doslej in tako bom ravnal tudi poslej. Priznam, da je v tem nekaj političnega idealizma. Če bi ga izgubil ali pa bi se mu moral odreči, bi se odrekel nečemu, v kar sveto verujem. Ti imaš svoja politična in vrednostna prepričanja. Naj se z njimi strinjam ali ne, jih spoštujem. Enako razumevanje si dovolim pričakovati tudi s Tvoje strani. Živiva v demokratični družbi, v kateri so razlike legitimne. (vir)

Pahor si je zgradil smisel svojega političnega delovanja na otročji tezi, da so vsa mnenja enakovredna, da so vsi ljudje pravični, in da je smiselno v vseh zadevah sklepati kompromise. Pri tem bo vztrajal tudi po tem, ko ga taisti ljudje, ki so mu obljubljali partnersko sodelovanje, javno kresnejo na gobec. Kajti on v takšno sodelovanje sveto veruje, in bo veroval vanj do smrti, tudi če bo v dokaz moral nečastno izdihniti na grmadi, ki mu jo bodo s hinavskim nasmehom na obrazu prižgali prav ti isti “partnerji”.

Ni kaj, naš Borat je pravi mali Jezus, ki se vdano žrtvuje (beri: sklepa kompromise) v skupno dobro. Niti pod razno mu ne pride do živega, da smo ga volili prav zato, ker Janše več nočemo, ker je njegova politika popolnoma nesprejemljiva, in ne želimo z njo sklepati nikakršnih kompromisov. Govoriči o “demokratični družbi, v kateri so razlike legitimne”, hkrati pa ni sposoben opravljati dela, za katerega je bil demokratično izvoljen, ter hoče vse razlike “poglihati”, dokler ne bo vsa Slovenska politična scena en sam kompromis. Naravnost šokantno je, kako se mu zdi popolnoma naravno, da obstajajo razlike med njim na eni strani ter praktično vsemi predstavniki koalicije na drugi, istočasno pa ne prenese nikakršnih razlik med koalicijo in opozicijo, in jih hoče na vsak način izravnati. Norost!!

_________

Naslednji citat je še iz predvolilnega obdobja, vendar je žal še vedno aktualen. Na vsake kvarte se Žižku le zapiše kaj smiselnega:

Tu moramo omeniti slabost Boruta Pahorja, ki s svojim “spravljivim” nastopanjem zamegli to ključno dejstvo “kulturnega boja” in tako daje Janši, Ruplu & comp. legitimiteto normalnega političnega nasprotnika.

Žal je Pahor gluh in slep za kakršnokoli kritiko, in še naprej živi v domišljijskem svetu, v katerem smo ga za premierja izvolili zaradi njegove puhle politike, in ne zato, ker smo imeli dovolj Janše.

Moj navdih za delo v politiki je bilo in bo prepričanje, da tisto, kar delam, delam v skupno dobro. V tem je vsa moralna legitimnost tega težkega, a lepega dela. Popolnoma se mu predajam. To je odgovornost do ljudi, ki so mi zaupali. In mojo odprtost za posvetovanje in sodelovanje s tistimi, ki mislijo različno, pri tem niso mogli spregledati.

Odgovornost do ljudi, ki so ti zaupali, je predvsem ta, da ohraniš njihovo zaupanje, namesto da ga izgubljaš s podrejanjem tistim, ki ti niso zaupali.

Pa rodilnik!!!!!!!

Kako lahko kritizirate osebo A, ki je storila dejanje X, ko pa ste bili tiho pred 20 leti, ko je taisto dejanje X zakrivila oseba B ???????????????!!!!!!!!!!!!!???????????!!!!!!!!!*

Obstaja tudi variacija, kjer gre za isto osebo, a drugo dejanje, ki je bojda prvemu zelo podobno.

And that’s how it’s done. Case in point: v današnjih Razgledih.

________
* Pri tem Nežmaha niti slučajno ne zmede dejstvo, da smo pred 20 leti ali protestirali proti osebi B, ali smo bili tiho, ker nismo hoteli na Goli otok, ali pa sploh ni res, da je oseba B storila X. Le kdo bi se ukvarjal z malenkostmi, ko pa še toliko klicajev in vprašajev nestrpno čaka, da bodo spuščeni na prostost.

Zakaj ne? Pa poglejmo: denimo, da napišem roman, v katerem moj fiktivni junak obtoži svojega soseda, da je posiljevalec, in to celo dokaže (znotraj zgodbe, seveda). Vse lepo in prav, ampak dodajmo še, da tega soseda kot avtorica predstavim tudi z imenom in priimkom ter dodam še njegov naslov in telefonsko številko, nakar se izkaže, da gre za čisto resnično, prav nič izmišljeno osebo, ki pa seveda ni nikakršen posiljevalec, ampak ljubeč družinski mož in oče (torej točno takšen, kakršni so tudi tipični slovenski policaji). Tudi če na prvi strani moje knjige stoji disclaimer v smislu »izjave junakov ne predstavljajo mnenj avtorice ali založbe«, je jasno kot beli dan, da bom morala odgovarjati tako kazensko kot moralno, če bo moj fiktivni junak obtožil posilstva resnično, in povrhu še ničesar krivo, osebo. Pomagal ne bo noben izgovor, da sama avtorica v resnici ne verjame, da je ta oseba posiljevalec, češ da to verjame le izmišljeni junak.

Ne razumem, zakaj se tako Vojnović kot njegovi »advokati« raje ne osredotočijo na dejstvo, da nam svoboda govora zagotavlja pravico do izražanja mnenja o javnih institucijah, pa če je to še tako negativno. Kam pa pridemo, če se bomo morali braniti na sodišču zaradi svojih mnenj o državnih podjetjih ali javnih ustanovah? Ali pa ker, recimo, menimo, da imamo (ali smo imeli) nesposobno vlado?

Khm…
_______________________________________________

EDIT 28. 1. 2009 ob 11:17:
Glede na komentarje se mi zdi, da sem bila morda nejasna. Pa poskusimo še zadnjič, in a nutshell: Ne bi se smeli osredotočati na to, KDO je izrekel problematične besede (torej Vojnović ali Marko), temveč na to, KAJ je rekel (oz. ali je dovoljeno izražati takšna mnenja in na tak način).

“Na zaslišanju boste imeli možnost, da boste strokovno ali smiselno dokazali, da imenovanja policistov z besedami “cajkiči”, “kapsi”, “debili”, “šupki”, “bumbarji”, retardirani, “kurci od ljudi”, “pičke hinavske”, “papki od pandurjev” niso žaljiva. Prav tako boste imeli priložnost, da se boste strokovno opredelili oziroma dokazali, da zapisane besede “da so policisti umsko zaostali in bolniki” strokovno in zakonsko vzdržijo oziroma da niso žaljive.” To je del dopisa, s katerim je pisatelja Gorana Vojnovića včeraj na zaslišanje povabil Sektor kriminalistične policije, oddelek za gospodarski kriminal v Ljubljani.(vir)

Ne razumem, zakaj bi moral Vojnović dokazovati, da te besede niso žaljive. Dovolj je, da dokaže njihovo resničnost. Priporočam mu, da kot dokaz priloži kar pričujoči dopis.

Zato komaj čakam na izid knjige Ophelie Benson in Jerryja Stangrooma “Does God Hate Women?“.

Nekaj na to temo pa si lahko preberete tudi pri ateistku.

Zvečer pa pridite na Prešernov trg, kjer bo s pomočjo Amnesty International Slovenija zagorelo skupno 1067 svečk v obliki znaka Amnesty International.

Kaj ste pa vi?

(via Mike’s Weekly Skeptic Rant)

When Pakistanis and other Muslims are willing to take to the streets, even suffer death, to protest an insulting cartoon published in Denmark, is it fair to ask: Who in the Muslim world, who in Pakistan, is ready to take to the streets to protest the mass murders of real people, not cartoon characters, right next door in Mumbai?

Točno tako. Če je Islam res religija miru, zakaj njegovi verniki vedno bistveno ostreje in v mnogo večjem številu protestirajo proti karikaturam kot proti terorizmu? Proti medvedku Mohamedu, raje kot proti 11. septembru? Ali proti romanu, raje kot proti kamenjanju somalske 13-letnice (njen zločin: bila je posiljena)?

Dovolj imam večnega javkanja in stokanja razvajenih otrok, ki ne prenesejo niti najmanjše kritike, in več kot dovolj imam ZN-ove vedno trdnejše podpore “verskim pravicam” za ceno svobode govora. Če želite, da vas jemljemo resno, se nehajte obnašati kot neodgovorno krdelo, ki se ne more kontrolirati, ko zagleda karikaturo (ali pač ženske gležnje), in potem krivdo za lastna dejanja vali na svojo žrtev. Odrastite, sprejmite odgovornost za svoja dejanja in nazore, potem pa pojdite na ulice in glasno protestirajte proti temu, kar imenujete “zloraba naše krasne, ljubeče religije v grozljive teroristične namene”.

(O neproporcionalnosti “muslimanskega besa” sem že pisala tukaj.)

“Glede na to, da je Türk pred dnevi pojasnil, da Rupla za veleposlanika ne bi imenoval, ker mu ne zaupa, pa je Pahor pojasnil, da spoštuje predsednikovo odločitev, a hkrati pričakuje, da bo tudi on njegovo.”

Ok, kakšno relativistično kompromisarsko nakladanje je spet to? Türk meni, da je Rupel nesposoben, in sposobnost politika naj bi bila stvar dejstev, ne pa okusa. Pahor se s Türkom očitno ne strinja glede Ruplove (ne)sposobnosti – še več, njuni mnenji sta diametralno nasprotni. Kaj torej pomeni, da Pahor Türkovo mnenje spoštuje? “Popolnoma se motiš, celotno situacijo vidiš napačno, dejstva si presodil popolnoma narobe, ampak jaz to spoštujem.”

Prvič, ne razumem, kaj v praksi takšno spoštovanje sploh pomeni, če pa očitno nima prav nobenega vpliva na človekove odločitve oz. dejanja.

Drugič, neumno in neodgovorno je spoštovati mnenje nekoga, ki se tako očitno (po tvoji presoji) moti. Türk trdi, da Rupel ni vreden zaupanja – glede na to, da Pahor misli, da Rupel je vreden zaupanja, bi moral Türkovo mnenje kritizirati, ne pa ga spoštovati, karkoli že to pomeni.

Ampak se pa lepo sliši!

Po dolgi debati sem se naveličala njegovih sprevračanj mojih izjav, ter vse večjih izmišljotin in laži, ter mu napisala naslednje: “Podtikaš, podtikaš, podtikaš. Pojdi kam drugam smetit, tukaj ne potrebujemo lažnivcev in demagogov.”

Ker se je na to seveda takoj odzval s cmerjenjem, da mu kršim svobodo govora, sem mu lepo jasno razložila, da odločanje o tem, kdo bo pisal po mojem blogu, nikakor ne krši njegove svobode govora. Prav tako, kot je ne krši dejstvo, da ne sme pisati po stenah mojega stanovanja. Pa saj koncept menda ja ni tako strašno zapleten?

Kar je pa še bolj pomembno: jasno sem mu dala vedeti, da ga kljub temu ne bom cenzurirala, in lahko še naprej piše, kar hoče.

Ker po tem ni več odgovoril, sem sklepala, da je morda celo prišel k pameti. Kakšna naivnost! Danes sem popolnoma slučajno odkrila, da se me je raje lotil kar na svojem blogu - in to bojda zato, ker tukaj več ni imel možnosti odgovora! Matjaž Hupšič se je tako na moje obtožbe, da je lažnivec, odzval z debelo lažjo – namreč, da mu kršim svobodo govora (neumnost!) in da sem ga prikrajšala za možnost odgovora na moje očitke (čista izmišljotina!).

Jezus mora biti tako ponosen na svoje ovčice.

Morda mislijo, da smo vsi razen njih oslepeli od Obamovega blišča, in smo sveto prepričani, da od 20. januarja 2009 naprej na svetu ne bo več rasizma, homofobije, vojn, bolezni in revščine. Nekateri drugi pa se berejo, kot da se je prepovedano veseliti česarkoli dobrega, dokler vse, prav vse, na svetu ni popolno, in vsi problemi dokončno rešeni.

Dajte no, en sam dan si vzemite za veselje. Če ne gre, pa malo pomeditirajte na temo, kaj bi se zgodilo, če bi zmagala domoljubni zombi in neizobražena, neumna, nasilju naklonjena, znanosti sovražna missica z Aljaske.

Danes se veselite.
Jutri preberite Toma (“Dear America, Thanks for not fucking this one up. I’d like to say you should pat yourself on the back, but I’m honestly not that impressed by people who do what ought to be expected of them.”) in Pharyngulo s kontekstom.