tearoom

V Dnevniku je danes objavljen krajši članek na temo zdravilstva. Menda “v Sloveniji med zadnjimi v Evropi sprejemamo zakon o zdravilstvu, za povrh pa je ta eden najbolj konservativnih in omejujočih”. Hura za Slovenijo, says I.

Zdravilcem se zdi žaljivo, da jih nazivamo z zdravilci: očitno se jim godi krivica, ker ne morejo dobiti naziva dr. med. ne da bi kdaj prestopili prag kakšne medicinske fakultete. Osrednje vprašanje pa je, na kakšni osnovi sploh zahtevajo, da naj se njihov pristop obravnava kot enakovreden moderni zahodni medicini. Slednja namreč temelji na zna-nos-ti. Za njeno učinkovitost obstajajo do-ka-zi. S tega stališča je zanimiv predvsem stavek, s katerim se članek v Dnevniku zaključuje:

• Ena največjih ovir večjega razmaha zdravilstva pri nas pa je v tem, da medicinska stroka v svoje raziskave sploh ne vključuje merjenja učinkovitosti alternativnih metod zdravljenja, tako da bolniki kratko malo ne vedo, komu zaupati.

Tega stavka sploh ne razumem. Prvič: zakaj bi morali učinkovitost alternativnih metod dokazovati ne-alternativni medicinci? Drugič: zakaj zaradi tega bolniki ne bi vedeli, komu zaupati?

Če obstajajo prepričljivi dokazi (znanstveni dokazi, ne pričevanja starih babic!!), da določene alternativne metode delujejo, potem se bodo le-te integrirale v splošno medicino, tako kot se je že marsikatera druga “tradicionalna” metoda, ki jo poznajo že tisočletja (npr. uporaba določenih zelišč). Problem alternativne medicine pa navadno ni v tem, da bi se jo dalo dokazali, če bi si hudobni zdravniki (oz. člani zahodno-medicinskega lobija) le vzeli malo časa. Ne, problem je v tem, da alternativci navadno kar sami nasprotujejo uporabi znanstvene metode pri preverjanju lastnih trditev! Že lani sem brala postmodernistično disertacijo, ki je trdila, da je evidence-based medicine v osnovi nacistična, saj zatira alternativne pristope k resnici; britanske univerze, ki po novem na medicinskih faksih nudijo predavanja iz homeopatije, pa se vprašanjem o zanesljivosti svojih metod vztrajno izogibajo ali pa podobno zatrjujejo, da klasični double-blind pristopi pri njih ne pridejo v poštev, saj lahko vplivajo na rezultate zdravljenja. (vir)

Po eni strani hočejo, da se za njih uporabljajo bistveno nižji standardi kot za ostale zdravnike, po drugi zahtevajo isti naziv in privilegije. Če to ni nategovanje pacientov, potem ne vem, kaj je.

This entry was posted on Saturday, June 23rd, 2007 @ 6:49 am on the category (ne)znanost. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 You can leave a response, or trackback from your own site.