ampak tudi ti govoris o univerzalnih pravicah kot o zgolj kulturnem konstruktu. govoris o “nasih” in “njihovih” univerzalnih pravicah, kar vendar mora biti oxymoron.

seveda je utemeljevanje obstoja univerzalnih pravic kot dejanske kategorije, in potem se konkretnih univerzalnih pravic, tezko delo.
vendar. ce dejansko verjames (in imas za to dobre razloge), da obstaja univerzalna pravica *ne biti mucen*, ne pa tudi univerzalna pravica *ne pomagati drugim ljudem* ali pa *vsiljevati drugim svoje verske nazore*, potem tvoja navidezna dilema izgine.

ali res verjames, da ljudi ni mogoce kaznovati za mucenje drugih ljudi, ne da bi bilo ob tem treba zgraditi 10 shopping mallov na njihovem ozemlju?

Uh, ampak ali to res kdo trdi? Po mojem bi se ta levica, ki jo ti tukaj kritiziraš, vendarle strinjala, da nekatere univerzalne pravice že res obstajajo, npr. to, da se ljudi ne sme mučiti in podobno. Stvar je le v tem, da jih (oz. nas — najbrž je pošteno, da se tudi sam prištejem mednje) skrbi to, kako zdaj te univerzalne pravice uveljaviti, ne da bi ob tem povzročili več škode kot koristi in ne da bi se potem na koncu izkazalo, da je šlo v resnici le za širjenje imperializma pod krinko širjenja univerzalnih pravic. In dokler ne uspemo na to vprašanje najti nekakšnega zadovoljivega odgovora, bi jaz v bistvu raje videl, da svojih univerzalnih vrednot še ne bi začeli kar takoj vsiljevati ljudem v drugih delih sveta.

Na primer, če bi se dalo ljudi v muslimanskih deželah odvrniti od mučenja žensk, brez da bi jih pri tem spremenili v sužnje kapitalizma in potrošništva, kakršni smo mi tukaj na zahodu, bi jaz to načeloma z veseljem podprl. Ampak zaenkrat še nisem videl ničesar, kar bi me prepričalo o tem, da se to da.

P.S. Mislim sicer, da najbrž ni pametno, če se spuščam v nekakšno filozofsko debato, ker za to nisem niti kvalificiran niti usposobljen, ampak vseeno. Rad bi pripomnil, da se mi zdijo stavki, kot je “verjamemo, da univerzalne pravice (ali pa: univerzalne vrednote) obstajajo”, neugodno nejasni in izmuzljivi. Domnevam, da stavek “verjamem v obstoj univerzalne pravice X” v resnici pomeni “verjamem, da bi morali vsi ljudje imeti pravico X”; stavek “verjamem v obstoj univerzalne vrednote Y” pa pomeni “verjamem, da bi morali vsi ljudje ceniti vrednoto Y”. No, moje vprašanje na tem mestu je, kaj naj potem, ko smo to svoje prepričanje na ta način izrazili, pravzaprav naredimo. Jaz na primer ne bi rad, da bi vsakdo, ki verjame, da bi vsi ljudje morali ceniti določeno vrednoto, začel potem dejansko delati na tem, da bi to vrednoto vsem ljudem tudi vsilil. To slednje bi namreč sicer po eni strani dalo meni dober izgovor, da začnem vsiljevati muslimanskemu svetu prepoved mučenja žensk, ampak po drugi strani bi pa dajalo tudi njim odličen izgovor, da začnejo vsiljevati meni prepričanje, da obstaja en bog in da je Mohamed njegov prerok; pa ljubiteljem kapitalizma in prostega trga bi dajalo dober izgovor, da mi začnejo vsiljevati prepričanje o tem, da ljudje niso dolžni pomagati drug drugemu, ipd. Jaz skratka ne bi rad videl, da se to vsesplošno vsiljevanje domnevno univerzalnih vrednot preveč razpase, sploh pa ne bi rad, da preide v kakšno vojno civilizacij ali kaj podobnega.

Kar se mene tiče sem zelo daleč od relativizma, temveč sem se spravil na kvazi univerzalnost vrednot: zame je to, da “univerzalne vrednote” kot univerzalne obstajajo samo znotraj našega zahodnega univerzuma, dejstvo, ki temelji na popolnoma našem pogledu na svet in človeka - in šele skozi ta naš razsvetljensko/laicistični pogled na človeka sploh lahko premišljujemo o (teh) človekovih pravicah kot o univerzalnih. Če to poskusimo skozi ostale ideologije (od krščanarske, preko komunistične pa do islamske ali hindujske…) nam to ne bo uspelo.

Po drugi strani pa me iritira še sama oznaka univerzalnosti, ki je popolnoma nominalno arbitrarna, da ne rečem kar simbolična: vsaj dokler smo te pravice pripravljeni kršiti in omejevati drugim in celo samim sebi.

Če je, na primer temelj naših vrednot svobodni posameznik, potem te vrednote ne bodo univerzalne vse dotlej, dokler bodo obstajali subjekti, ki bodo klečali vsak pred svojim bogom in poslušali svoje zblojene oblastnike.

ne gre za to, da si ne bi hoteli “priznati”, da ne gre za univerzalne vrednote. gre za to, da verjamemo, da te dejansko obstajajo.
problem levice, kritizirane v zgornjem clanku, je v tem, da trdi tocno to, kar trdis ti: namrec da univerzalne pravice NE obstajajo.

v glavnem, zdi se mi, da si zgresil poanto clanka. ce se motim, se opravicujem, in te vabim k nadaljnji debati

Ta stavek lepo pove vso resnico univerzalnosti pravic in ostalega sranja (bullshit-a), nominalno lahko imamo vse mogoče pravice, vendar pa nam to nič ne pomaga, če jih ne moremo uresničiti. In tu je tudi levica pogrnila na celi črti.

U bistvu torej pri tem razkolu ne gre zgolj za relativizim, gre za nemoč: če se gremo toleranco drugih kultur, potem moramo sprejemati tudi njihove vrednote: naše univerzalne pravice ali vrednote so še vedno samo naše univerzalne vrednoste, ki so se rodile znotraj (našega) razsvetljenjstva. Ko torej določene vrednote, ki (še) niso sprejete povsod, razglašamo za univerzalne, se ne gremo nič drugega kot nekakšen imperializem vrednot.

Zato smo s svojimi “univerzalnimi vrednotami” pred težko izbiro: njihovo univerzalnost lahko uresničimo samo tako, da bodo univerzalno sprejete, to pa lahko naredimo samo skozi to, da vrednote ostalih kultur postavimo pod naše - česar pa ne moremo storiti, če je med našimi vrednotami tudi spoštovanje drugih vrednot.

Problem univerzalnih vrednot je torej, da so to samo nominalno univerzalne: najprej zato, ker jih kot takih ne jemljemo niti sami; potem pa tudi zato, ker sploh ni nobenega univerzalnega (medkulturnega) konsenza, da so to res kakršnekoli univerzalne vrednote.

Problem levičarjev je, da preprosto nimajo “jajc”; najprej da bi si priznali, da to, kar prodajajo, niso nobene “univerzalne vrednote” temveč “naše univerzalne vrednote”; nato pa še zato, da bi rekli vemo, da so naše vrednote najboljše, od tega, kar imamo na izbiro, zato jih bomo naredili univerzalne. Rešitev je torej strašno preprosta oziroma preprosto strašna, žal pa so se njenega udejanjanja lotili “desni”, ki imajo veliko več občutka za realnost, rezultati pa so več kot očitni.

Znotraj različnih vrednot poteka določena dialektika, ki je boj (različnih/nasprotnih) idej za pripoznanje: samo ena ideja lahko v tem boju zmaga, ostale pa morajo propasti, zato je to boj na življenje in smrt.