tearoom

Skoraj štiri leta že živim v DC-ju, pa me dve stvari nikoli ne nehata ponovno šokirati: njihov odnos do religije in patriotizma.

Pozor: ne govorim o kakšnih hillbillyjih ali neizobraženem white trashu - kje neki! Govorim o visoko izobraženih ljudeh - takih, ki že imajo ali pa bodo zelo kmalu imeli v rokah doktorat iz (pretežno analitične) filozofije. Ljudje, ki so svoja življenja posvetili natančnemu in brezkompromisnemu iskanju resnice, ki ne trpi niti najmanjših protislovij ali neosnovanega sklepanja. Čeprav večina ljudi na našem oddelku v Georgetownu ni verna (hvalabogu - pun intended), pa skoraj vsi menijo, da je potrebno religijo drugih “spoštovati”.

ZAKAJ???? Zakaj, vas vprašam? Na osnovi česa vendar? Ni mi treba spoštovati “norcev”, ki verjamejo v zobne miške ali Božička ali male zelene možičke… Zakaj naj torej spoštujem prepričanje, da tam nekje gori biva nekakšno bitje, ki je po definiciji dobro, vsevedno in vsemogočno, pa vendar ne naredi absolutno ničesar, da bi se končale grozote v Darfurju, Kongu, Iraku; da bi se končalo zasužnjevanje otrok za prostitucijo; da bi v ZDA, greatest country on earth, revni otroci imeli vsaj osnovno zdravstveno zavarovanje… Kako naj spoštujem ljudi, ki menijo, da je bitje, ki bi vse to lahko spremenilo, pa tega enostavno ne naredi, dobro??

In patriotizem: zakaj toliko ljudi, ki podobno kot jaz razmišljajo o etiki (podpirajo zagotavljanje enakih možnosti, toleranco, odprtost, mešanico liberalizma in socialne države), méni, da je patriotizem vsaj v principu dobra stvar? Da je zelo pomembno, da se človek identificira s svojo državo oz. narodom. Elizabeth Anderson, sicer genialna filozofinja in družbena kritičarka, tukaj ponosno razlaga, da so tudi liberalci, kljub nenehnim napadom z desne, lahko zavedni patrioti - in da je tudi sama ena izmed njih. Zakaj se ji to zdi tako pomembno? Zakaj se ženski, ki je kariero posvetila boju (teoretičnemu, a vendar) za enake pravice vseh, ne glede na raso, spol, narodno ali religiozno pripadnost, starost, zmogljivost itd. itd., zdi tako strašansko pomembno prepričati svoje sonarodnjake, da je ponosna na svojo čudovito, krasno državo?

Bojim se, da je celo ona padla na staro republikansko finto “če nisi z nami, si proti nam” - če torej Amerike ne ljubiš, jo avtomatsko sovražiš. In se je šla hitro zagovarjat - konec koncev bi bilo sovražiti ljudi na podlagi njihove narodnosti popolnoma zgrešeno, zato je edina rešitev, da jih raje vse ljubiš in spoštuješ.

Pa sem mislila, da nas je treba tretirati kot posameznike, vsakega posebej, ne glede na neke arbitrarne značilnosti, pri izbiri katerih nismo imeli absolutno ničesar za opraviti.

This entry was posted on Monday, May 15th, 2006 @ 8:34 pm on the category filozofija. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 You can leave a response, or trackback from your own site.